V nasmehu nekega dneva


v nasmehu nekega dneva
stopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
ti skriješ utrujene noge
in poveš
da si bil tam

prijatelji ti odpirajo okna
in ne veš koga si ranil
tvoja roka nikoli ni prazna
karkoli si storil
v nasmehu nekega dneva
si prinesel
prinesel s seboj

med glasbo in njeno tišino
med senco in njenim telesom
med žensko in njeno lahko stopinjo
čutiš pot med besedo in molkom
in zemlja na katero si stopil
ti je vzela del potovanja
ko se vrneš
si sam

ptice so zaprle poletje
in dež je ustavil ceste
nad praznim vrčem ti prsti napnejo strune
v tišini pretrgaš zaveso
in stopiš
pred drevo ki si ga posadil
v nasmehu nekega dneva
da odlomiš vejo
za na pot


Tomaž Pengov, „V nasmehu nekega dneva”

Popularni postovi s ovog bloga

Ivan V. Lalić - Nikad samlji

Teofil Pančić - Darko Rundek i Apokalipso, 20 godina

Lordan Zafranović - Ta slika mi se strašno urezala u sjećanje i negdje mi rekla šta je to pisac

Kada Jelena dođe na more

Charles Bukowski - Još jedna propala veza

Patti Smith - Sam Shepard, moj najbolji drug

Ernesto Sabato - Zemlja u kojoj je najveća elektronska komunikacija istovremeno je i zemlja gde je najveća usamljenost ljudskih bića

Zuko Džumhur - To je kao neka ljubav koja ne može da se objasni